Novice Naše akcije Izbor prispevkov TV-Okno Pisma bralcev Vaši predlogi Horoskop Naročilnica		Izbor prispevkov   Arhiv     Spomini mesta s premoga, 25.9.2009     Z Velenjčanom Ivom Rahtenom o življenju v prejšnjem stoletju, predvsem o gradnji Velenja V Velenju so z veliko zanosa proslavili 50-letnico uradnega odprtja mesta. V ospredju so bili mladost, ponos in sanje, seveda prepleteni s številnimi spomini iz preteklosti. »Znamo, hočemo in zmoremo,« se je glasilo sporočilo velenjskega župana Srečka Meha, ki je podobno tistemu pred pol stoletja, ko so Velenjčani z udarniškim delom gradili svoje mesto. K obujanju spominov na čase, ko je raslo Velenje, smo povabili Ivana, za prijatelje Iva Rahtena. V prijetnem domu, do katerega se lahko pripeljete mimo starega »šahta«, kjer je Ivo preživel vsa aktivna delovna leta, poleg štadiona, ki je podobno kot NK Rudar rasel tudi z Ivovo pomočjo, v bližini kotalkališča in Sončnega parka, v katerem so vkopane tudi njegove ure, pa nekdanjega kina in še bi lahko naštevali, so nas pričakali domači in dolgoletni prijatelj Ivo Gorogranc. Pol stoletja je staro njuno prijateljstvo, podobno kot mesto, kalilo pa se je tudi med delom v rudniku. »Kamerata,« se je prešerno nasmejal iskrivi Ivo Rahten, čil 89-letnik, ki je razgrnil pisano paleto spominov na dogajanje v minulem stoletju. Velenja v tistih časih praktično ni bilo. A vendar, kateri spomini prihajajo v ospredje? Najprej se mi prikrade reka Paka, ki je takrat še neukročena in neregulirana pogosto poplavljala. To je bilo treba najprej urediti, če smo hoteli kaj postaviti. Naj takoj omenim legendarnega Nestla Žganka, »krivca« za nastanek in razvoj Velenja. Ni bil samo sposoben za vodenje rudnika in kasneje mesta, temveč tudi sam zagnan delavec. Živel sem na tromeji Pesje-Škale-Velenje, rodil sem se na Glinškovem, kot smo rekli. V meni je živ spomin sedemletnega fantiča, ko sem opazoval »oberštajgerja« (višjega nadzornika) Špičko, ki ga je kasneje v jami ubilo. Takšno je bilo tedaj življenje. V šolo sem hodil v Škale, skupaj sva sedela z ravnateljevim sinom, kar se mi kasneje v življenju ni obrestovalo. Imeli smo njive in vrtove, da smo si nekaj pridelali. In otroški prosti čas? Kot otroci in tudi kasneje smo se veliko ukvarjali s športom. Vodil nas je telovadec, ki je vsak dan prihajal iz Cirkovc. Telovadili smo na krogih, blizu nam je bila lahka atletika, na travniku smo brcali žogo … Do žoge in devetih dresov, za dva je zmanjkalo denarja, smo prišli s pomočjo tombole: prodajali smo karte po 50 par, pripravili igro, ženske so napekle kekse. Potem je tista žoga »šla«. V Velenje so namreč prišli cigani, pa smo otroci tekli gledat, kaj počnejo. Žogo smo pustili na travniku, pa so jo Škalčani »pljunili«. Kot šestnajstleten fantič ste se zaposlili v jami, kot pravite v Velenju … Prvi »šiht« sem naredil 19. avgusta 1936. Da so me sprejeli, je moral oče poslati vlogo s priporočilom rudnika v Bosno na direkcijo. Kasneje sem delal dodatno šolo. V tistih časih je bilo delo v rudniku bolj izhod v sili. Kopalnic ni bilo, rudarji so se hodili domov umivat, lastnik pa tudi ni dal veliko na »knape«. Delo je bilo težko in naporno. Potem je prišla vojna. Tudi sami niste ubežali grozotam. Že julija 1941 so Nemci odpeljali dve skupini »pesjanarjev«, ker so obrnili prometne znake. Sam sem bil v drugi »rundi«, 8. julija zjutraj so prišli pome na »šiht«. »Cap« in sem že bil na kamionu. Najprej Šoštanj, pa celjski Stari pisker, kjer sem bil brez zaslišanja zaprt sedem tednov. 23. avgusta sem bil med ostalimi 160 interniranci, ki so jih iz Starega piskra, seveda z drugimi, odpeljali v »lager«. Mauthausen. Preživeli smo se vrnili po šestih mesecih. Bilo nas je 37 Šalečanov, od teh smo danes živi še trije. Če me vprašate po spominih, bom rekel, da so »nedobri«. Še enega meseca v »lagerju« verjetno ne bi preživel. Zaprli so nas, češ da smo delali za partizane, in ko smo se vrnili, so nenehno grozili, da bomo ustreljeni, če ne bomo »v redu«. V Velenje, kjer je spet čakalo delo v rudniku, ste se vrnili februarja 1942 … Rudnik je seveda normalno delal, saj so potrebovali premog. Vsekakor nisem bil »v redu«, saj sem leta 1944 šel v partizane. Če se ne bi pridružil partizanom, bi moral v nemško vojsko. Na žalost so bila to huda leta, težko smo jih pretolkli, a še danes vem, da je bil partizanski boj edino prav, kar se je naredilo. Osvoboditev sem dočakal v Velenju. Ko smo izvedeli, kaj se dogaja, »smo se naložili« na avto, viseli smo z vseh koncev, in se odpeljali na Topolšico. Vračal sem se z nemškim »biciklom«, in to v partizanski uniformi, pri čemer sem med potjo v Velenje srečal veliko ustašev, ki so bežali čez Zavodnje in Šentvid. Kdaj se je začela gradnja drugačnega mesta? Že omenjeni Žgank je po prihodu v Velenje zagledal kup barak, kjer naj bi živeli rudarji. Takoj je rekel ne in začela se je gradnja stanovanj. V Beograd se ni pošiljalo več toliko denarja, s trdim delom pa smo dokazali, da je ljudstvo pripravljeno storiti nekaj zase. Govorite tudi o milijonih udarniških ur, ki so vgrajene v Velenje? Regulacijo Pake sem že omenil. Potem je začelo rasti mestno središče. Spomnim se gradnje štadiona in restavracije Jezero: pred »šihtom« je direktor Žgank prinesel navodila in dal naloge, da je bilo potem vse pripravljeno za popoldne, ko so ljudje začeli delati. Ob 6. uri smo bili vsi na »šihtu«, popoldne pa se je začelo. Delali smo praktično od jutra do večera. Žena je enkrat omenila, naj si kar posteljo nesem tja in naj tam ostanem. Tudi ženske so delale, od »premetavanja lopat« do vožnje samokolnic. V spominu imam tisti voz, na katerem je bilo dovolj orodja za delo 700 ljudi … Ja, res smo delali, vendar je bilo »luštno«, veliko smeha in pogovora ter tudi druženja. Naj povem, da se dopoldne o pijači ni govorilo, popoldne pa je že padlo kakšno pivo ali »toukec« – še oče ga je vozil naokrog. Uradnega odprtja mesta nimam tako v spominu, a zdi se mi, da smo bili veseli, ker je bilo opravljenega veliko dela. Hkrati z mestom je rasel tudi takratni rudnik, danes Premogovnik Velenje. Bil sem obratovodja na zunanjem obratu, pod mojo »komando« je bilo 400–500 zaposlenih. V bistvu sem skrbel, da so imeli delavci kaj početi. Zidarji, pleskarji, mizarji, izdelovali smo orodja za jamo, k našemu obratu je spadala vrtnarija … Ko so se delavci selili v nove domove, smo jim dali lonce in rože ter jim zabičali, da morajo biti njihovi balkoni vedno urejeni. Tako je nastajalo lepo mesto, ki ga je hodil gledat cel svet. Brežnjev, Hruščev, Tito … Ko se je izvedelo, da bo prišel nekdanji jugoslovanski predsednik, joj, kako smo bili ponosni. Da se razumemo: brez rudnika ne bi bilo nič, tudi Velenja ne. In ponosen sem, da danes rudnik sodi tudi v evropskem merilu med najbolj modernizirane. Že pred nastankom mesta niste zanemarjali ostalih dejavnosti, ki bogatijo življenje. Med drugim ste bili prvi predsednik NK Rudar. Narod je »začel brcat«, tudi tisti, ki so prihajali v Velenje, so bili vajeni nogometa. Tudi zato se je začela gradnja štadiona, ki smo ga delali po Bloudkovem načrtu. V glavnem je zrasel udarniško. Nogomet še vedno spremljam, včasih zaidem na kakšno tekmo in seveda iz srca navijam za Rudar. Vse ostalo je v tistih časih nekako sodilo zraven. Bil sem med pobudniki za ustanovitev kina in še kaj. Veste, vodilni niso gledali le proizvodnje. Od samega začetka se je veliko stavilo na kakovost življenja, poleg različnih dejavnosti so ohranili zelenje, park je v središču mesta – te stvari so delali načrtno in niso zgolj naključje. Še zdaj, vsaj kolikor spremljam, smo v mnogih stvareh med prvimi v Sloveniji. In kakšno je vaše življenje danes? Živim umirjeno, pogosto sta na obisku družini sinov Darka in Zdenka. Hodim, kolikor lahko, sam skrbim zase, nimam težav pri hrani, »spim kot top« … Stavim na čebelje proizvode, že 30 let uživam mleček in cvetni prah, saj sem bil med drugim tudi čebelar. Življenje je bilo pestro in zanimivo, ampak razvajeni pa nismo bili. V mladosti in kasneje smo garali, sicer pa mislim, da so tudi drugod ljudje živeli dokaj podobno. Kako bi ocenili, kaj se je najbolj spremenilo v Velenju? Rekel bi, da je v mestu pet odstotkov starega, vse ostalo pa je novo. Še enkrat: če ne bi bilo rudnika, bi verjetno ostali pri tistih petih odstotkih. Po vojni je bilo v Velenju vključno s Staro vasjo 700 ljudi, medtem ko jih je danes samo v mestu 26 tisoč. Z veliko volje, vztrajnosti in odrekanja je tako rekoč »na premogu« nastalo sodobno mesto. URŠKA SELIŠNIK Za tvorca Velenja velja Nestl Žgank, Savinjčan, ki so ga v mesto pravzaprav »porinili« leta 1950. V rudniku je novi direktor v nekaj letih podvojil odkop lignita, znižal stroške proizvodnje in seveda povečal dobiček. Ker naj bi tudi rudarji dobro živeli, se je odločil, da bo zgradil novo, lepo, svetlo in zeleno mesto, ki ga je načrtoval avstrijski arhitekt Paul Filipsk. Mesto je začelo rasti kljub nasprotovanju iz Ljubljane, in to tako hitro, da je zmanjkovalo materiala za gradnjo. Mestno središče so uradno odprli 20. septembra 1959. Tako se je Velenje iz majhnega zaselka razvilo v moderno, peto največje mesto v državi. Žganka ocenjujejo kot očeta novega mesta, človeka z vizijo in neizmerno energijo, ki je bil dolga leta tudi župan. Njegov vpliv na Velenje je trajal skoraj 25 let.    Vaš komentar