Novice Naše akcije Izbor prispevkov TV-Okno Pisma bralcev Vaši predlogi Horoskop Naročilnica		Ne prezrite   Arhiv     »Najbolj boli, ko vidiš fizično nasilje«, 30.7.2010     Tako pravi patronažna sestra Magda Brložnik – Starejši so pogosto žrtve tatvin in nasilja Pred dnevi je v Celju mlajši moški poskušal na ulici oropati starejšo žensko. Iz rok ji je hotel iztrgati torbico. Na srečo mu to ni uspelo, je pa ženska pri tem padla in se poškodovala. Ravno tatvin in ropov starejših ljudi je v Celju vedno več. Storilci si ponavadi izberejo takšen kraj in žrtev, ki za njih predstavljata najmanjše tveganje. Starejši in upokojenci so ravno takšni, saj tatovi od njih ne pričakujejo upora. Lokalna interdisciplinarna koordinacija za potrebe starejših Celje je pred dnevi pripravila srečanje, na katerem so razpravljali o varnosti starejših in o nasilju nad njimi. Gre za projekt v sklopu priprav strategije varstva starejših v Celju. Starejši so tarče najbolj na javnih mestih, še posebej tam, kjer je gneča – ali so to trgovine, tržnica, avtobusna ali železniška postaja. Tam namreč storilci lažje kradejo, se lažje skrijejo ali pobegnejo. Tatovi pogosto delujejo v skupinah, na različne načine tudi zamotijo žrtev. Zato morajo starejši biti previdni. Na policiji svetujejo, naj imajo v denarnicah čim manj denarja, da jih ne nosijo vidno v rokah, tudi v torbicah naj ne nosijo vrednejših predmetov, denar, kreditne kartice in dokumenti naj bodo raje v zaprtih notranjih žepih, tesno ob telesu. Če je torbica na ramenih ali stisnjena pod roko, naj bosta zapiralo ali zadrga obrnjena k telesu. Izredno nevarno je lahko za starejše dvigovanje denarja na bankomatih, kar lahko tatovi vidijo in žrtvi sledijo, saj vedo, da ima pri sebi večjo količino denarja. Zato bi morali starejši uporabljati bankomate, ki so v zaprtih prostorih, če pa imajo občutek, da jih kdo opazuje, naj denarja raje ne dvignejo, nikakor pa naj pin kode nimajo zapisane kar v denarnici. Denarja naj nikoli ne štejejo kar pri bankomatu, saj se nikoli ne ve, ali kdo tega načrtno ne opazuje. Za dvig večje količine denarja je dobro oditi v banko – v spremstvu. Slovenska policija v zadnjem času beleži na anonimni številki 080 1200 tudi nekaj klicev o nasilju nad starejšimi, na voljo pa je odslej tudi anonimna elektronska prijava nasilja v družini (na www.policija.si). Upokojenci zelo radi sklepajo kakšne kupčije na ulicah, kjer jim kdaj pa kdaj kdo ponuja poceni predmete. Tega ne bi smeli, saj so morda predmeti ukradeni ali pa kdo takšno prodajo izkoristi za to, da pogleda v žrtvino denarnico. Če vidi, da ima pri sebi več denarja, je v naslednji ulici že dobra tarča za tatvino … Prijavite! »Glede na policijsko statistiko bi lahko na hitro rekli, da starejši niso tako ogroženi, po drugi strani pa nam je jasno, da so najbolj ogrožene tiste kategorije ljudi, ki so najbolj nemočne, ranljive. Torej, da, starejši so zagotovo bolj ogroženi. Najbolj pripravna žrtev je tista, ki se težje giba, ki je počasna. Ki ima cekar in v njem zagotovo denar in če je pred bankomatom: preden se znajde, bo oseba, ki bo denar ukradla, že daleč. Bolj so žrtve starejše, manj uporabnih podatkov dobimo od njih o dogodku,« navaja kriminalistka Tatjana Mušič iz Generalne policijske uprave. Opozarja, da morajo biti starejši bolj pozorni, njihovi prijatelji pa bolj solidarni v tem smislu, da če vedo za kakšno kaznivo dejanje, naj prisluhnejo in prijavijo. Namreč: še zdaleč ne gre le za tatvine, starejši so pogosto tudi žrtve nasilja za družinskimi zidovi, kar je izredno boleče, saj o nasilju težko spregovorijo. »Vsi se bojimo povedati, kaj se dogaja. Vendar vam zagotavljam, da vam bodo ljudje še kako hvaležni, ko se bodo rešili iz primeža nasilja, če boste zadevo prijavili. Morda bodo v začetku na vas jezni, vendar vsi podatki kažejo, da je 95 odstotkov vseh žrtev kasneje hvaležnih, da je nekdo nasilje prijavil.« Mušičeva še poudarja, da morajo ljudje prevzeti soodgovornost, če izvedo, da se nekje izvaja nasilje. »Na primer da je neka 80-letna ženska žrtev nasilja. In vam pove: ›Ne, nočem prijaviti, takšno življenje je moja odločitev.‹ Ob tem se morate vprašati, ali je njena želja odgovorna želja. Nato ji vse poberejo, jo trpinčijo in ona vam še vedno govori: ›To sta moj stil življenja in moja odločitev.‹ Potem gre ta 80-letna ženica na vrh nebotičnika in želi narediti samomor. Tam spet reče: ›Pustite me, to je moja odločitev.‹ Ali jo boste ustavili ali pustili, da bo naredila samomor? Torej takšne želje niso odgovorne želje. Treba je pomagati. Mnogi namreč ne prijavijo nasilja, ker menijo, da bo samo še slabše! Ne! Slabše ne more biti!« Umik iz okolja Ogromno nepravilnih stvari po domovih vidijo patronažne sestre. Te imajo tudi načrt, ki se ga dosledno držijo, če kje opazijo, da je starejši žrtev nasilja. »Največkrat so nasilni domači ljudje. In potem mislijo, da so sami krivi, saj so otroke tako vzgojili. Druga stvar je, da se ljudje ne le bojijo, ampak jih je sram, poleg tega so prepričani, da jim ne bo nihče pomagal, da jih bodo le zasmehovali in da jim bo marsikdo še privoščil,« pravi patronažna sestra Magda Brložnik. »Veliko bomo naredili, če se bomo o tem pogovarjali. Ljudem je treba razložiti, kaj je nasilje. Nasilje je tudi zmerjanje. Najbolj sem prizadeta, ko vidim, da gre za fizično nasilje. Ne le ščipanje ali klofuta, ampak tudi to, da ne zamenjajo hlačne predloge in osebo pustijo v plenički, v katero jo je dala naša negovalka.« V primeru nasilja se lahko žrtve obrnejo tudi na center za socialno delo. »Osebo obiščemo, se z njo pogovorimo, potem skupaj ocenimo, za kakšno stisko gre. Primer rešimo skupaj z njo, lahko jo napotimo na policijo ali primer prijavimo mi. Žrtev je treba seznaniti z oblikami socialnovarstvene pomoči. Zadeve rešujemo skupinsko, kar pomeni, da so v pomoč vključeni različni strokovnjaki. Glavni namen je, da primere rešujemo skupaj z uporabniki in poskrbimo za njihov varen umik iz okolja, v katerem so ogroženi,« razlaga Romana Tominšek iz celjskega centra za socialno delo. SIMONA ŠOLINIČ Foto: GrupA    Vaš komentar