|
|
|
| Ne prezrite |
| |
Arhiv
|
|
| |
S Prešernom kot eno! 5.2.2010
|
|
| |
Ljubezen do pesnika od 2. razreda – Alenka Grad Pečnik: »Nič me ne moti, da je kulturni praznik na dan njegove smrti.«
Tistim, ki želijo s čim obdarovati ali razveseliti priznano celjsko odvetnico Alenko Grad Pečnik, si ni treba razbijati glave s tem, kaj ji podariti. Vse, kar je kakorkoli povezano s Prešernom, je tisto pravo. Naj bo to lectovo srce, na katerem je zapisan del Prešernove pesmi, ali tolarski tisočak, na katerem je upodobljen Prešeren. Da je ljubezen do Prešerna pri odvetnici izjemna, da slutiti že obisk njene pisarne …
Ob vzpenjanju po stopnicah do njene odvetniške pisarne človeka spremlja ducat Prešernovih upodobitev. S prešernim in okroglim obrazom ali z zamolklim, s podolgovatim … »Nihče ne ve, kako je v resnici izgledal. Prvo njegovo upodobitev so naredili po spominu šele po njegovi smrti. Sama menim, da je najbolj realna tista, na kateri ima ozek obraz, orlovski nos, visoko čelo ter jamico v bradi,« razloži Alenka Grad Pečnik. Nato stopimo v pisarno … Kot da bi se vrnili v 19. stoletje. Starinska miza, na kateri »čepijo« peresa in črnilo, pečatni prstan, na policah pa vse mogoče izvedbe Prešernovih poezij. »Veste, sem ›nahecala‹ arhitekta, da je naredil posnetek Prešernove pisarne, nato so mi po njegovih načrtih izdelali pohištvo. V njej se res dobro počutim. Pišem izključno s peresi. S čim drugim niti na znam,« se nasmehne in zraven malo potoži, kako težko je pri nas dobiti primerna peresa.
On = ona
S Prešernom se je odvet-nica skoraj poenotila. Njeno ljubezen je vzpodbudila ženska, ki se ji še sanja ne, kaj je z enim namigom sprožila … »Kot otrok sem imela neznansko rada dojenčke. Zvonila sem po bloku in prosila mamice, če lahko njihovega dojenčka z vozičkom peljem na sprehod. Tako mi je enkrat gospa Marija Martič sicer dovolila, vendar se mi je pridružila. Ko sva tako ›vozičkali‹, me je vprašala, če kaj berem. Pa sem ji naštela, kaj vse berem. ›Kaj pa Prešerna bereš?‹ je rekla. ›Ne,‹ sem ji odgovorila, ›on je ja pretežak za otroke!‹ Pa mi je namignila, da so nekatere njegove pesmi primerne tudi za otroke. Tiste bolj na koncu knjige. No, tako se je v mojem drugem razredu začelo. V sedmem sem že na pamet znala cel sonetni venec. Njegove pesmice sem pogostokrat deklamirala babici, da sem se izognila delu. Ona me je poslušala, jaz pa sem lahko zraven na drevesu jedla češnje.«
Podobnosti med njo in njim je toliko, da človek komajda dojame. Metni Vrh pri Sevnici, kamor je Alenka hodila k babici na počitnice, ima povsem podobno cerkvico, kot je tista v Vrbi. Prešeren je imel pisarno in stanovanje kar skupaj, živel je nad gostilno, po horoskopu je bil strelec. Vse to velja tudi za Alenko. Je Prešeren vplival tudi na njeno izbiro poklica? »Kaj vem, mogoče. Vem pa, da sem se zaradi krivic, ki so se mi dogajale, že v petem razredu odločila, da bom odvetnica! Da bom odpravljala krivico iz tega sveta! Res pa je, da mi je marsikdo kot otroku rekel, da sem tako zgovorna, da bom gotovo jezični dohtar. Prav ta izraz so uporabili,« se spominja. Je pa Prešeren zagotovo vplival na nekaj drugega – tudi ona piše pesmi! »No, tega javno nisem še nikoli priznala. Prav tako svojih pesmi še nisem nikoli javno predstavila. Jih pa skrbno zbiram. Mogoče jih bom kdaj tudi izdala v knjižni obliki. Ne vem. Nisem še tako prepričana, da so dobre. Ker do ravni Prešerna niti približno ne morem priti. Prešeren je zame najboljši pesnik svetovnega kova. Napisati Sonetni venec z akrostihom, napisati Zdravljico v obliki čaše, pri tem dosledno upoštevati metriko … Take stvaritve ne najdemo med drugimi pesniki svetovnega kova.«
Krivice in zmote
Če za kaj, potem se je Alenka zaradi Prešerna pripravljena prepirati. Stereotipi o pijancu in ženskarju ji dvignejo pritisk. »Pravzaprav sem se bila pripravljena prepirati. Zdaj že razumem, da ljudje pač ne razumejo,« pravi. »Dejstvo je, da človek, ki je napisal toliko lepih stvari, ni mogel biti ne pijanec ne brezbrižnež. Moral je biti čudovit človek, spiritualno na zelo visoki ravni. Mislim, da bi se zdaj že lahko rešili teh stereotipov ter glasno povedali, da je on največji svetovni pesnik.« Vedno znova, ko prav vsako leto na dan smrti obišče njegov grob, jo nekaj še posebej razžalosti. »Mimogrede, nič me ne moti, da je kulturni praznik ravno na dan njegove smrti. Smrt je rojstvo in okrog tega nima smisla dramatizirati. Me pa jezi, da so na njegovem nagrobniku napisani verzi, ki jih je Prešeren posvetil prijatelju Andreju Smoletu. Ko da ne bi mogli najti kaj bolj izvirnega ali nekaj, kar bi ustrezalo njegovemu življenju. Tako pa piše o tem, da se mu je izpolnila želja ležati v domači zemlji. To je veljalo za Smoleta, ki je veliko potoval in ni nikjer našel miru. Pač izraz ›Slovenceljnov‹. Še bolj pa me boli, da so vso njegovo zapuščino cerkveni sežgali. Veste, kaj vse bi lahko danes imeli?«
ROZMARI PETEK
Foto: SHERPA
|
|
|
Vaš komentar
|
|
|
|
|